»V kombinaciji s kolažiranimi objavami z družbenih omrežij privilegirancev se oba vročinska valova povezujeta v nič hudega slutečo plimo avtoreferenčnega licemerstva. Vzbujata radost, a hkrati gnus ter krivdo. Seriji pripovedujeta o smislu življenja, ležanja na plaži, in vzporednem uničevanju le-tega skozi prizmo ogljičnega odtisa, masovnega turizma in davljenja okolja s kičasto plastiko.«
»Navdaja jih pridih vsebinske in likovne temačnosti, v njih se skriva žanrska subverzija, obskurnost, grotesknost, upor, zajebancija, zvit humor in strah, dvoumnosti psiholoških stanj in sramu, občutki nelagodja, vaginalne tekočine, sprevržene fantazije, spreminjajoči se odnosi, fluidne identitete, občutki varnosti v kolektivni povezanosti, razmerja med prisotnostjo in odsotnostjo entitet, utopija dotika, nadrealistične mase podob, prelisičena eksistenca …«
»Če so se v preteklosti umetniki pogosteje združevali na podlagi osebnostnih stikov, prijateljstva, partnerstva in presečnih likovno-vizualnih praks, se v zadnjem času povezovanje uresničuje še na podlagi neugodnih družbeno-ekonomskih situacij, gentrifikacije in nedostopnosti.«
»Razstava, ki je v svojem jedru zasnovana kot širši prikaz interdisciplinarne produkcije Martina Ramoveša, vključujoč literarna dela njegovega očeta Janeza Ramoveša, obiskovalčevo sodobnost nagovarja z navidezno nostalgičnim ambientom.«
»S svojo slikarsko igrivostjo in naključnostjo poglobijo kontrast, ki se vije skozi celotno razstavo: živahne, optimistične barve, ki slikajo temačno vsebino, hitro ustvarjanje osnovnih risb, a dolgotrajno nanašanje barv na platno, neobremenjeno koncipiranje idejnih prebliskov in njihov premišljen dialog z zgodovino umetnosti.«
»Podobe lovstva, ki v umetnikovem opusu pogosto nastopajo kot domača alegorija različnih oblasti, razmerij moči in njihove zlorabe, se v novi seriji prelevijo v dejanske podobe 'tehničnih ovir', usodnih brodolomov in ponesrečenih poskusov prečkanja Sredozemlja.«
»Avtor spajanje nepričakovanih in ekstremnih situacij ter ujetost med realnim in imaginarnim ilustrira s formulirano shemo kvazisinhronih figur, ki se iz portretov spreminjajo v karikature, distinkcija med konceptom feminilnega in maskulinega pa doživi izrojen kolaps, definiran z upodobljeno perverzijo, erotizmom in naborom po platnu raztrošenih falusov in vulv.«
»To je krivda vseh nas, da smo sprejeli pozabljanje romskega uničevanja, za kar me je sram kot Slovenca in Evropejca, na žalost pa tudi v naši državi Romom ni bistveno boljše.«